Izdelava biometrične fotografije 23 June 2007
Da imaš na upravni enoti lahko take težave s fotografijami, si pa res nisem mislil!!!
Že nekaj časa sam izdelujem fotografije za dokumente družinskih članov. Ker smo potrebovali fotografije za potne liste, sem malo pobrskal po internetu, našel navodila za izdelavo biometrične fotografije in naredil fotografije. Slikanje trimesečnega otroka za potni list ni enostavna reč. Tinkari je namreč potrebno glavo še ves čas podpirati.
Biometrična fotografija, biometrični potni list…. Kako strokovno se to sliši, v bistvu pa to samo pomeni fotografija direktno v obraz, z zaprtimi usti. 
Ne vem točno kako ampak iz fotografiranja je izpadla moja boljša polovica, ki pa se je, glede na časnovno stisko odločila za fotografiranje pri Foto Tivoli. Na fotografiji je izgledala grozno, a “oni že vedo, kaj delajo”. Fotografije so bile očitno preveč izostrene (oversharpening) in pretirano kontrastne. Verjetno v PS pritisnejo avtolevels, pa pride ven kar pride….
Po treh urah čakanja na upravni enoti, kjer nam je avtomat napovedal le uro čakanja, smo bili vključno z dojenčkom že vsi siti vsega. Potem pa šok! Prijazna gospa za okencem nam je prijazno zavrnila doma izdelane fotografije!!! Da po njenem niso po standardih… Dojenček pa joka….
Žal jaz po vsem tem nisem bil več v stanju, da bi ji prijazno odgovoril. Nekaj trenutkov so vsi ljudje v polni čakalnici gledali v mojo smer… Zmerom bolj glasno sem ji dokazoval, da so fotografije po standardih, ona pa se je brez trdnih argumentov in tudi ne več prav prijazno branila, da pač niso. Na srečo so imeli pri roki navodila za izdelavo biometričnih potnih listov in s primerjavami naših fotografij s tistimi v brošuri, sem ji pokazal, da so take, kot bi morale biti, a to ni pomagalo.
Potem je poklicala kolegico (mogoče je bila nadrejena, kdo bi vedel), ki se je sprehajala v ozadju. Tudi ta je le strokovno od daleč pogledala fotografije in strokovno ugotovila, da niso po standardih. Argumenti so bili prav smešni. Da sem slikal preveč od blizu (z 70-200 objektivom za portret pač ni potrebno biti prav blizu), pozabili pa sta, da je v standardih velikost obraza na fotografiji določena v mm in sicer od-do. In fotografije so bile pod zgornjo mejo. Potem jima je šlo v nos, da imam na svoji fotografiji odrezane lase. Imam pač malo daljše!!! Pa je bila na srečo v brošuri tudi fotografija z odrezanimi lasmi, označena kot dober primer… A ni zaleglo.
Najbolj smešen del dialoga pa je bil….
“Poglejte, takale mora biti fotografija!” pokaže “grozno” fotografijo iz Foto Tivolija. “Pa vidite, kako je grozna.” “Fotografije za potni list morajo pač biti take, grozne.” 
Ker nisem odnehal, so me opozorili, da fotografije lahko sprejmejo, ampak da bodo sigurno zavrnjene s strani proizvajalca potnih listov. V redu, kakorkoli…. Verjel sem, da so vsaj tam kakšni “strokovnjaki”, ki preverijo fotografijo po njihovih standardih. Dogovorili smo se, da so vzeli moj mobitel in da me pokličejo, če bo potrebno (in sigurno bo!) zamenjati fotografije. “…in to seveda podaljša postopek!”
Ko smo se odpravili domov, se se mi dejansko tresle roke od prevelike doze adrenalina v krvi. In to naj bo naša “ljudem prijazna javna uprava”?!?!?
In epilog?
Včeraj zvečer (petek) se vrnemo z izleta in pričaka nas prijazna pošta z upravne enote. Fotografija posneta v Foto Tivoli (edina, ki je menda bila po standardih) NI V REDU, ker so na fotografiji odprta usta in vidni zobje. Sedaj pa čakam na torek, ko bo očitno zopet celotna čakalnica gledala v mojo smer. Aja, pa seveda bom tudi fotografije za Barbaro naredil sam!
PS: Javno sprašujem (če slučajno kdo od uprave kdaj zatava na moj blog) kdo je odgovoren za preverjanje biometričnih fotografij, ki jih ljudje prinesejo za izdelavo potnega lista in kakšne pristojnosti imajo uradniki, ki jih sprejemajo? So bili na tečaju in vedo kakšna mora biti fotografija, da je v redu? Imajo pravico zavrniti fotografijo po svojem “občutku”?